Leto 2015. Gozd. Sam. Brez hrane tri dni. Takrat sem se rodil na novo. Narava mi je postala mati, učiteljica, ljubica.
Živel sem v betonu. Delal v pisarni. Čutil sem, da umiram. Potem sem šel. Sam. V gozd. Prvi dan sem se bal. Drugi dan sem jokal. Tretji dan sem SPOZNAL.
Ležal sem gol na zemlji. Čutil sem, kako mi Zemlja daje moč. Kako mi vzame bolečino. Naučil sem se: Stoj bos na zemlji vsaj 15 minut dnevno. Vzemi njeno moč. Ona te nosi.
Plaval sem v jezeru ob polni luni. Voda mi je odplavila vse stare vzorce. Naučil sem se: Kadar si čustveno izčrpan, pojdi k vodi. Naj ti odnese, kar ne potrebuješ.
Gledal sem ogenj cele noči. Videl sem, kako uničuje staro in rodi novo. Naučil sem se: Kadar se moraš spremeniti, prižgi svečo. Gledaj plamen in vidi svojo preobrazbo.
Stal sem na gori in čutil veter. Nosil mi je sporočila iz daljnih krajev. Naučil sem se: Kadar si zmeden, pojdi na veter. Vdihni novost. Izdihni staro.
Objemal sem 500-letni hrast. Čutil sem njegovo modrost. Drevesa me naučila potrpežljivosti. Naučil sem se: Kadar si nestrpen, poišči staro drevo. Objemi ga. Čakaj. Odgovor bo prišel.
Jutranja Praksa: Hodim bos po travi. Počutim roso pod stopali. Vdihnem svež zrak. To me priklopi na dan.
Večerna Praksa: Gledam zvezde. Spomnim se, da sem del tega veličastnega celote.
Zadnja modrost: Narava te ne potrebuje. Ti potrebuješ njo. Ko to spoštuješ, postaneš njen varuh in hkrati njen otrok.